ČLANEK VIHARNIK PREDDVOR december 2009
Vsakdo, ki danes gradi hišo, bi moral koncept
ogrevanja zgraditi brez dimnika in radiatorjev. Osnovni smoter takšnega
ogrevanja so nizki stroški
ogrevanja, varovanje okolja in popolna neodvisnost od fosilnih goriv. Optimalno ogrevalno rešitev zgradimo v treh korakih.
PRVI KORAK: IZDELAVA KVALITETNE LUPINE HIŠE
Energija, ki jo ustvarimo za
ogrevanje se izgublja skozi lupino stavbe. Zato se varčevanje prične pri kvalitetni izolaciji oboda. Od tega je odvisen velik del ogrevalne bilance, vendar je pretiravanje v smeri pasivne hiše nesmiselno. Letna poraba toplote naj bo med 20 in 45 kWh/m2 – kar pomeni NE (nizkoenergijski standard) objekta. Okna naj bodo dvojno zastekljena s plinom ksenonom in z nizkoemisijskimi premazi. Držimo se NE standarda z max porabo energjje na leto max 45kWh/m2 , kar pomeni cca 12 cm izolacije na 38 cm zid.
DRUGI KORAK: NT OGREVANJE S KOMBINACIJO STENSKEGA IN TALNEGA OGREVANJA
Stensko ogrevanje nam daje izjemen občutek sevanja, podobnem kot iz lončene peči. To omogoča tudi zmanjšanje temperature prostorov iz 24°C (radiatorji) na 21°C pri stenskem ogrevanju, pa nas ob tem ne bo mrazilo. Zakaj? Stensko ogrevanje je položeno samo na zunanje stene, kar prepreči samodejen proces prenosa toplote iz našega toplega telesa proti hladni zunanji steni (entropija je najbolj občutena pri radiatorjih, tudi
talnem ogrevanju). Ko torej (samo) zunanje stene ogrejemo, je občutenje toplote čisto drugačno. Vsako zmanjšanje temperature v prostoru za 1°C pa predstavlja prihranek 6% na
ogrevanju.
Stensko ogrevanje namestimo kjer je le mogoče (samo na zunanje stene oz. 40% tlorisa prostora) in talno kjer je nujno potrebno. Odločamo se po vrsti talnih oblog in namembnosti prostora. Kombinacija obeh načinov je optimalna zato, ker na eni strani stensko ogrevanje z ogrevanjem (samo) zunanjih sten preprečimo izgube skozi stavbno lupino, na drugi strani pa s talnim ogrevanjem opremimo prostore s keramičnimi, kamnitimi talnimi oblogami. Ker je stensko ogrevanje nadomestilo za radiatorje, lahko v teh prosotrih prakticiramo parket, laminate in podobno.
Cevi stenskega ogravanja (8 mm) se nameščajo neposredno na modularni blok na zunanje stene in se omečejo s klasičnim ali največkrat strojnim ometom. Skupna debelina ometa je samo 20mm. Pred tem stene fotografiramo, kar nam služi kot groba orientacija pri kasnejših posegih na teh površinah. Lokacijo za vrtanje natančneje preiščemo z detektorjem.
Uravnilovka samo s talnim ogrevanjem že samo iz zdravstvenega vidika ni v redu in ker smo v nekaterih prostorih soočeni s kompromisi, ki jih težko sprejmemo. 100% talno ogrevanje bi pomenilo, da bodo morale biti talne obloge trde in prevodne, kar nam ne bo ustrezalo vsaj v otroških sobah in spalnicah, kjer veliko hodimo bosi in moramo imeti na podplatih občutek toplega, mehkega lesa. 100% talno ogrevanje nam utegne povrzročiti preobčutljivost na zunanje, hladnejše temperature, saj bomo povsod v hiši imeli topla tla.
Predsodki, ki se največkrat pojavljajo ob stenskem ogrevanju so: vrtanje v zid s stenskim ogrevanjem in cena.
Cena: Stensko ogrevanje je idealno ogrevanje za NE hiše, o tem ni dvoma. Primarni sistem ogrevnaja ostane v hiši celotno življenjsko dobo objekta. Ob gradnjji določamo sistem ogrevanja za več generacij vnaprej. Lahko menjamo marsikaj na objektu (okna, vrata, streho …) stensko in talno ogrevanje pa ostane zametano in zalito za vedno. Zato razlika nekaj tisoč evrov ne bi smela biti razlog za odločitev v smeri 100% talnega ogrevanja ali celo radiatorjev.
Vrtanje v zid s stenskim ogrevanjem: za nekaj deset evrov kupimo napravo, ki zanesljivo odkrije cev pod ometom. Med cevmi je 6 cm razmika tako, da priprava kakršnega koli obešala ni problematična. Za grobo orientacijo pregledamo fotografije strenskih registrov pred ometavanjem. Če cev poškodujemo, se nahaja nekaj mm po površino, jo zakrpamo s posebno spojko in mesto posega slikopleskarsko obdelamo.
TRETJI KORAK: S TOPLOTNO ČRPALKO DO ENERGIJE ZA OGREVANJE HIŠE
Hladilniku podobna naprava, ki s pomočjo podtalnice, zemlje ali zraka proizvaja energijo za ogrevanje in lahko sama 100% pokrije energetsko bilanco hiše in to ne glede na zunanje temperature.
Kako izbiramo ustrezno toplotno črpalko za hišo? Najprej raziščemo možnost dostopa do podtalnice. Vrtina naj ne bi bila globja od 30 m, sicer investicija ni v sprejemljivem odnosu do prihrankov, ki jih toplotna črpalka prinaša. Če podtalnice ni, pregledamo okolico objekta in ugotovmo ali je mogoče vkopati zemeljski kolektor. Za to je potrebna zemljina v ustrezni kvaliteti in ustrezna površina. Geosonde so predrage in ne upravičujejo vložka. Nekateri izvajajo bazenske izkope in polagajo kompaktne kolektorje, drugi energetske košare, vendar je klasični zemeljski kolektor v praksi izkazal kot najučinkovitejši. V primeru, da podalnice ni, zadostne površine okoli objekta pa tudi ne, se največkrat zgodi, da je toplotna črpalka zrak-voda edina izvedljiva opcija.
Nakup
toplotne črpalke je primeren za tiste, ki se zavedajo dolgoročnega ekonomskega učinka
toplotne črpalke. Je namreč dražja v investiciji, vendar se doplačilo glede na klasični kotel na olje/plin, izravna že po cca 6-8 letih. Če pa upoštevamo še dejstvo, da ni potrebno izgraditi vse infrastrukture kot kurilnica, dimnik, pa še prej. Omeniti je potrebno tudi, da je pričakovana življenjska doba toplotne črpalke 25-35 let.
Značilni za
toplotno črpalko so nizki obratovalni stroški, ki v razmeroma kratkem času s prihranki, glede na ogrevanje s fosilnimi gorivi, povrne strošek nakupa. Pri toplotni črpalki na zrak prihranimo 66% potrebne energije za ogrevanje, pri toplotni črpalki na zemjo 75% in na podtalnico 80%. Ta razmerja oz. učinkovitost toplotne črpalke je potrebno vsakokrat preračunati na aktualne cene energentov na trgu in upoštevati tudi temperaturni režim v ogrevanju in pripravo tople sanitarne vode.
Navajam dva konkretna primera NE hiš, ki upoštevata današnje cene električne energije. Prva hiša ima 140 m2 ogrevane površine in štiri stanovalce. Izbrana je bila
toplotna črpalka zrak-voda ogrevalne moči 7 kW. Letni strošek za delovanje toplotne črpalke je 297€. Če bi za enak objekt izbrali toplotno črpalko zemlja-voda bi celoletni strošek znašal 212€, na podtalnico pa 193€.
Druga NE hiša ima 240 m2 ogrevane površine in šest stanovalcev. Izbrana je
toplotna črpalka voda-voda ogrevalne moči 13 kW. Leti strošek za delovanje toplotne črpalke je 317€. Če bi izbrali toplotno črpalko na zemeljski kolektor, bi bil strošek 405€, ogrevanje s toplotno črpalko na zrak pa 525€.
ZA ZAKLJUČEK
Če izhajamo iz dejstva, da v hiši preživimo 80% svojega časa, potem je zelo pomembno kako se v njej počutimo. Poglavitna naloga pri izvedbi sistema ogrevanja je na eni strani zagotoviti mehko in zmerno občutenje toplote s stenskim ogrevanjem in produkcijo energije za ogrevanje z uporabo obnovljivega vira sončne energije in s
toplotno črpalko. Te tehnologije niso tako drage, da si jih povprečen graditelj ne bi mogel privoščiti. Gre bolj za postavitev pravilnih finančnih prioritet pri gradnji in zavedanje, da je nakup opisanega sistema vložek v prihodnost, kjer pa je vloga fosilnih goriv pri ogrevanju zaradi skokovitega nihanja cen, političnih vložkov, zmanjševanja zalog nafte in vse večjih ekoloških omejitvah, jasna že danes.
OPOMBA: vrednostne in številčne navedbe v članku so vezane na specifične primere in odstopajo od hiše do hiše, zato je potreben izračun za vsak konkreten primer posebej.
Besedilo in fotografije: Drago Puzin, EkoEnergija d.o.o.
